Japonska je znana po tem, da imajo za vsakega evropskega filozofa kar nekaj strokovnjakov. Že v prejšnjem stoletju je prišlo do pomembnega stika med fenomenologijo v Nemčiji (Husserl, Heidegger) in kiotsko šolo (grof Kuki). Prevedena imajo številna Baudrillardova dela in ga ne berejo več, ker so njegove prispodobe medtem postale realnost. S prevodom Hvalnice senci smo dobili že drugo delo klasika japonske literature dvajsetega stoletja Jun'ichira Tanizakija (1886-1965), ki pa sega na področje arhitekture kot umetnosti bivanja in s tem tudi estetike. Leta 1957 je bil iz nemščine preveden njegov roman Nežni sneg in sicer kot Sestre Makiokove. Avtor je že za časa življenja doživel izdajo izbranih del, preveden pa je v številne tuje jezike.
Tanizaki opisuje prostore bivanja, njihovo opremljenost, predmete, pripravo sušija, obrede pitja čaja. Izvemo, kako je bilo nekdaj in kako je zdaj. Sicer je ta zdaj leto1933. Razloži nam pomen zatemnjenosti prostorov in barv, ki se v takih prostorih pokažejo. Lahko prav zavohamo vonj jedi in zagledamo njihovo barvo. Učinek je razpoloženje skrivnosti, ki se izza papirnatih sten razpre bralčevemu pogledu. In prav to razpoloženje je važnejše kot opisi posameznih stvari in navad. Mi se niti ne moremo spomniti, kakšen je bil svet, preden je prišla v naša bivališča elektrika. Med branjem se nam razkrije rez med klasično in moderno Japonsko. Tanizakiju je lastno hrepenenje po izginjajočih navadah, ki jih briše vdor zahodnega sveta. Ljudje in njihovo čutenje sveta se namreč spreminjajo počasneje kot svet sam. Avtor nam nastavi zrcalo in želi ohraniti vsaj del starih navad in to prav na način hvalnice. Že sama senca je za nas prej vir strahu ali praznoverja in le redko izvor estetskega užitka. Hvalnica senci je svojevrstno potovanje v izginuli čas Japonske.
na vrh
|
| Jun'ichirō Tanizaki
Hvalnica senci
Koda, Študentska založba 2002
|
